Zgodbe na plaži

Najpogostejše zgodbe so pogosto izmišljene

Morje

Danes, ko se sprehajam ob morju, opazujem ljudi, ki izražajo svoja čustva in občutke izrazito ter neposredno. So tako čisti in iskreni, da vabijo k sebi s svojimi skrivnostmi in ugankami. Všeč mi je, ko jih opazujem ter lahko začnem fantazirati in sestavljati zgodbe o njihovem življenju. Ljudje, ki prihajajo k morju na dopust, so posebna kategorija turistov, ki uživajo v naravi morja. Zaradi česar postanejo prijaznejši, nežnejši in strpnejši drug do drugega, do tistih, ki jih obkrožajo.

Tukaj je lep mlad par, porjavel fant z dekletom. Očitno sta se oba skupaj prvič pripeljala na morje, izgledata tako nežno in zaljubljeno. Tako sta zatopljena drug v drugega, med njima plapolajo strastna čustva, ki jih je prebudilo sonce, da popolnoma ignorirata druge ljudi in hkrati nehote privlačita njihove poglede, polne zanimanja. Le norme spodobnosti ne dopuščajo občudovanja te naravne nežnosti in lepote.

Skupina mladih deklet, ki navdušeno klepetajo, kot jata svetlih ptičev, privlačijo poglede mimoidočih. Mlada, smešna, nenavadna dekleta pogledujejo na fante svoje starosti, ki sedijo v bližini. Tukaj je tudi zanimiv par, impozantni moški, ki kaže kakšnih šestdeset let, ob njem mlada ženska. Starostna razlika med njima je več kot opazna. On ji v uho nežno šepeta nekaj prijetnega… Na ženskem obrazu se nariše zasanjan nasmeh, zadovoljna je z življenjem in tem trenutkom, želi si, da bi še trajal.

Poletna sproščujoča vročina, nežno sonce in pomirjujoča prijetna morska voda spodbujajo ljudi k prijaznosti, prebujajo najsvetlejša čustva, dajejo opojni občutek lahkosti in ljubezni. Ko gledaš vso to lepoto, se želiš potopiti v neskončno čutno nežnost s svojo ljubljeno žensko.

Približujem se ji, medtem ko ona sproščeno leži na svojem ležalniku, in sanjam, kako jo objamem kot nekoč ter jo pobožam po kolenu, se nežno dotaknem njenih ustnic…

— Lahko boš šel plavat v morje, takoj osveži in ohladi! — govori ona banalno in hkrati uničuje iluzijo prijetne nežnosti in blaženosti.

— Ja, seveda, imaš prav, — odgovarjam jaz, medtem ko se vračam iz svojih mavrično pestrih sanj. In tako se torej pravljica konča, še predno se je začela. V mojem življenju mi preostane le, da gledam lepo porjavele zaljubljene moške in ženske ter sanjam in ustvarjam svojo lastno pravljico.

Na pečini

Življenje pogosto primerjamo s črtasto tkanino — črne lise predstavljajo nesrečo, sive pa rutinsko življenje. Včasih med njimi utripajo svetlobni trakovi sreče. Hitro preskakovati iz črne v belo pomeni občutiti popolnost življenja. In povsem druga stvar je, ko dolgo časa hodiš po črni in pri tem trpiš neskončne poraze in neuspehe.

V tej situaciji se je Leo znašel na prelomu svojih tridesetih let. Vse je kazalo na to, da mu je sreča obrnila hrbet. Najprej je nesreča prizadela njegov posel, v katerega je vložil ves svoj denar in moč. Že kot fantič je sanjal o sebi kot lastniku kavarne. Predstavljal si je prijetno dvorano, francoske pletene stole, fotografije starih avtomobilov na stenah… in opravljal dve službi, da bi prihranil kakšen dinar, dokler ni imel dovolj za najem in nakup opreme.

Najel je poslovni prostor v lepi živahni soseski. Kavarno je opremil prav tako, kot je sanjal v svojem otroštvu, najel je dva kuharja, sestavil je meni. Kavarna ni bila nikoli prazna. Uslužbenci in tajnice iz sosednjih pisarn so pred delom prihajali na kavo z vročim rogličkom ter pregledovali kakšen časopis. Taksisti so k njemu zahajali na kosilo, da si privoščijo slasten zrezek s pire krompirjem. Ob večernih urah so prihajali zaljubljeni pari — radi so poslušali francoski šanson, ki se je zlival iz glasbenega stolpa.

Leo je začel služiti dober denar in je stalno vlagal v svojo kavarno — kupil je veliko televizijo in eksotične rastline. Žena Laura je pomagala pri računovodstvu ter dajala sveže ideje za oblikovanje. Nekega dne se je na levi strani njegove kavarne odprla kitajska restavracija, številne stranke so odšle tja, kajti privabljala jih je eksotika. Leo se je poskušal boriti s konkurenti in je znižal cene. Ampak zaradi tega je moral odpustiti enega od kuharjev in znižati plačo natakaricam.

Mesec dni kasneje se je desno od kavarne odprl ameriški bistro s hitro hrano. Leo je izračunal, da zdaj v kavarno prihaja le sedem obiskovalcev na dan. Odpustil je natakarje, nakar sta skupaj z Lauro začela streči redkim strankam. Vendar so bili poskusi reševanja podjetje neuspešni. Zadolžil se je pri dobaviteljih ter ni več zmogel poravnati računov za elektriko in vodo. Delo njegovega življenja je razpadalo pred njegovimi očmi.

Leo je izgubil apetit in slabo spal. Utrujen in mračen se je v mraku vračal domov, v mislih je prešteval izgubo in poskušal najti neko rešitev. Nekega večera je zagledal svojo ženo z drugim moškim. Sedela sta v temno rdečem mercedesu, parkiranem pod ulično svetilko, in se strastno poljubljala. Leo je, izčrpan od poslovnih neuspehov, le stal in molče gledal. Videl je svojo ljubljeno, čudovito Lauro, kako objema tujca v dragi obleki, kako njegova roka spušča naramnico obleke…

V srcu je občutil pekočo bolečino in je obstal, kot da bi bil paraliziran, ni se mogel niti premakniti. Grozno boleča scena v mercedesu mu je za dlje časa ostala v spominu, čeprav se je na vse moči trudil, da ne bi razmišljal o tem. Prav tako kot so v srcu ostale tudi Laurine besede, ki jih je vpila, medtem ko je pakirala svoj kovček:

— Da, prevarala sem te in ni me sram! S tabo je nemogoče živeti, si zguba! Padaš v luknjo in me vlečeš s sabo!

Leo je stal obrnjen s hrbtom proti njej, čez okno je gledal luči večernega mesta in zdelo se je kot, da ne sliši ničesar. Spoznal je, da ga je Laura, njegova ljubljena in edini prijatelj, izdala in zapustila v najtežjem trenutku življenja. “Zakaj? Kako je mogla?” se je nenehno spraševal.

Vse je izgubilo katerikoli pomen. Ni več bilo treba hiteti v kavarno, svoji ljubljeni ni bilo treba kuhati jutranje kave. Celo briti se ni bilo treba. Prsa pa je stalno stiskala bolečina. Poskušal je vse pozabiti ob pivu in vinu, vendar se tesnoba ni zmanjšala. Čez dan ga je mučilo hrepenenje, čez noč pa nespečnost ali nočne more.

V domišljiji se mu je neprestano pojavljala podoba Laure v objemu drugega moškega. Leo je še zdaj čutil vonj njene kože, ki je dišala po zeliščih, slišal je njeno dihanje in pritajene ljubezenske vzdihe. Alkohol je najprej povečeval mučne halucinacije, nato pa je vse zdrsnilo v črne sanje. Ko se je prebudil, je zopet videl Lauro, njene oči, zaprte od užitka, njeno vitko roko na vratu tujca v dragi obleki…

Ali je vredno živeti naprej v tem peklu? Delo, žena, denar — vse je izgubljeno. Ostali so le dolgovi, ki jih nima s čim poplačati. Zdelo se je kot, da je vse, kar je bilo dobrega, izginilo skupaj z Lauro. Leo ni mogel razmišljati o prihodnosti brez strahu in žalosti. Nejevoljno se je spominjal svojega strica, ki se je ustrelil s pištolo, in bratranca, ki se je obesil. Vzroki obeh samomorov niso bili znani. V družini se je govorilo o tajnih izgubah v igralnici, o smrtonosnih boleznih in celo o ljubicah, ki so izsiljevale. Ampak vse to so bila samo ugibanja. Sedaj je razumel, zakaj so njegovi sorodniki izbrali takšno pot. Preprosto so bili utrujeni od življenja.

Tudi on je utrujen.

Ko je sedel za volanom svojega avtomobila, je pogledal na gore, ki so cesto obdajale z obeh strani, in si zašepetal:

— Samo pogumni ljudje lahko prostovoljno zapustijo svoje življenje, ko se zavedo svojega neuspeha.

Samozavestno je vozil avto po ozki gorski poti proti morju. V mislih je bila Laura. Predstavljal si je njen izraz na obrazu, ko bo izvedela, kaj se je zgodilo. Seveda se bo zavedala svoje krivde in bo občutila grenko sramoto in, najverjetneje, bo jokala. Nikoli ni bila brezčutna. Naj živi z večnim kamnom na svoji vesti, si je mislil, pri tem pa usmerjal avto proti visoki pečini, ki se je vzpenjala nad robom morja.

To je bilo priljubljeno mesto plezalcev. Ena stran pečine je bila strma, skoraj navpična. Na drugo, položno se je bilo mogoče pripeljati z avtom. Približno tristo metrov od vrha so bili celo parkirni prostori. Leo je tam pustil svoj avto in pot nadaljeval peš. Sonce je zahajalo in v mraku se je bilo težko vzpenjati po spolzki poti. Vendar je pogumno nadaljeval pot.

— V petih minutah bo vsega konec, draga Laura, — je zamrmral in se grenko nasmehnil.

Splezal je na sam vrh in nenadoma v zadnjih sončnih žarkih zagledal človeško silhueto. Nekdo je stal na robu in je gledal navzdol, kot da bi meril višino pečine.

— Se sprašuješ, kako dolgo boš padal? — je nenadoma vprašal Leo.

Človek se je hitro obrnil proti njemu. Bilo je mlado dekle v svetlem plašču. Gorski vetrič je premetaval njene dolge, spuščene lase.

— Le pet sekund, — je nadaljeval, — ampak, pravijo, da se v tem času v našem spominu odvije celotno življenje.

Pristopil je k dekletu in zagledal solzne oči ter prestrašen obraz. Dvignila je roko naprej, kot bi želela pokazati, naj se ji Leo ne približa.

— Dobro, ne bom se približal, — je mirno rekel, — želim te le opozoriti. Ljudem je vseeno za tvoje trpljenje. Ali meniš, da bo nekdo zaradi tvoje smrti dobil občutek krivde? To je nesmiselno! Razbiješ si glavo in obležiš na kamnih, pohabljena in krvava. Pokopali te bodo in v treh dneh bodo pozabili na vse. Zakaj bi se ubila?

Moški glas je bil jasen in prepričljiv. Dekle je hitro stopilo stran od roba pečine.

— Zakaj si želela to storiti? — jo je vprašal Leo. — Ali si izgubila svoje najljubše delo, kot jaz? Si izgubila vse prihranke, kot jaz? Te je zapustila ljubljena oseba in si ostala sama v najtežjem trenutku življenja?

Svojo roko je iztegnil proti dekletu, da jo prime za komolec in odpelje stran od prepada. Nenadoma se je nasmehnila in si z dlanjo hitro obrisala oči.

— Ne skrbi! Nisem nameravala skočiti tja. Sem le fotografirala gore in mi je telefon padel v prepad. Oči pa imam solzne zaradi vetra… Veš, si zelo prisrčen. Pa tudi dober in pameten. Potrebuješ le človeka, ki bi te lahko podprl v težavah. Ali želiš, da sem jaz ta človek?

S temi besedami je dekle prijelo Lea za roko in ga odpeljalo s pečine.

Pasji angel

Ko je Boris zjutraj okoli šestih vstal, se je tako kot vsak dan odločil za jutranji tek ob obali. Zanj je ta ritual nedavno postal obvezen del dneva. Med uživanjem v sapici, ki je prihajala s strani morja, je tekel po znanih mu majhnih ulicah, mimo urejenih hiš, fig in nasadov jabolk, majhnega letovišča na obali Slovenije, ki jo je takoj vzljubil.

Rad se je ustavljal med tekom in gledal v daljavo. Čudovito je bilo opazovati, kako vzhaja sonce, kako prvi žarki prodrejo skozi sivo-modre oblake, ki so podobni “ovčkam” na morju in kot one tekmujejo drug z drugim, tekajo čez nabrežje in se razširjajo po vsej obali.

— Vezalka se ti je odvezala, lahko se spotakneš, — je Boris zaslišal tihe besede.

Trznil je in pogledal naokoli, vendar ni bilo nikogar.

“Verjetno se mi je le zazdelo,” je pomislil in se nasmehnil svojim halucinacijam.

— Ni se ti samo zazdelo, — je isti glas zazvenel znova, — poglej še enkrat navzdol!

Nenadoma je postal ves prepoten in zraven sebe je zagledal rumeno labradorko, ki je z ostrim pogledom zrla vanj.

— A si ti tista, ki bi se rada pogovarjala? — še vedno ni mogel verjeti v to, kar se je dogajalo.

“Jaz, Boris, odrasla zdrava in razumna oseba — in nenadoma se resno pogovarjam s psom. Kdo bo temu lahko verjel? Kako lahko še sam sebe prepričam, da se to resnično dogaja? A ni to čudno, da se spuščam v dialog z živaljo, medtem ko stojim na plaži?”

— To sem jaz, — je dobil nazaj odgovor. — Kaj sem se tako spremenila? Ti pa, gospodar, se nisi nič spremenil, takoj sem te prepoznala, — je veselo nadaljevala psica.

Temu je bilo seveda težko, skoraj nemogoče verjeti, toda to je bila Almeka, njegova zlata labradorka, ki jo je pred desetimi leti s solzami v očeh vrnil rejcem. Srce je bilo tedaj strto še dolgo časa.

— Almeka, Bog moj, si to res ti? Tukaj, ob morju, tisoče kilometrov stran od tiste hiše, in povrhu še govoriš? — Boris je bil presenečen, njegov glas se je tresel. — Ali sem zblaznel?

— Ne, vse je v redu s teboj, sem bila zelo presenečena, ko sem te včeraj videla na jutranjem teku. Cel dan sem razmišljala, ali naj pristopim k tebi in se pogovorim s teboj, nato pa sem se posvetovala s svojimi tovariši ter dobila dovoljenje za sestanek in kratek pogovor. Sam razumeš, da situacija ni standardna, ampak iskreno povedano te pogrešam, gospodar, — in psica je hitro pomigala z repom.

— Seveda ti moram še vse pojasniti, — je nadaljevala Almeka, — ali se spomniš tiste grozne nesreče, ki se nama je zgodila? Tisto poletno soboto zvečer, ko se je družba pijanih mladih odločila, da se obrnejo na prepovedanem mestu in si se s polno hitrostjo zaletel v njih.

Zelo dobro se je spominjal tega večera. V svoji glavi je večkrat predvajal to nesrečo in vedno prišel do zaključka, da je ni mogel preprečiti. Samo njegova reakcija in srečno naključje sta botrovala temu, da ni bilo človeških žrtev. Almeka je sedela na zadnjem sedežu in sploh ni bila poškodovana. Boris pa je bil zelo poškodovan, dolgo časa se je zdravil, minili so meseci, preden so se začeli celiti številni zlomi vratnih vretenc in ključnice.

— Torej, v trenutku nesreče se je čas ustavil in naš Vladar, — Almeka je pokimala z glavo in pokazala navzgor, — me je vprašal, če želim iti gor namesto tebe.

Prisedla je in nadaljevala:

— Seveda nisem oklevala in sem se strinjala! Ampak pod pogojem, da se ne boš počutil krivega zaradi moje smrti, zato sem morala ostati še nekaj dni živa. Pomislila sem, da bi bilo najbolje, da pobegnem, vendar si me sam vrnil rejnikom, ker ves polomljen nisi mogel poskrbeti za mene.

Boris je pozorno poslušal, pri tem pa se je spominjal tega strašnega dne.

— Tako zdaj delam kot pasji angel in odkrito rečeno, me nihče ne vidi, razen v posebnih primerih, ko mi dovolijo, da postanem vidna, — je Almeka še naprej presenečala s svojim razodetjem.

— Za vzorno obnašanje in dobre kazalnike uspešnosti sem bila poslana na službeno pot na morje, prav sem, kjer zdaj živiš, — pes je zazehal in nadaljeval svojo lagodno zgodbo. — Ali meniš, da imajo samo ljudje angele? Tudi pri živalih so nujno prisotni. Pomagam številnim hišnim ljubljenčkom, hrčkom, kravam in ovcam, da odidejo na drugi svet. Seveda, tudi svojim kolegom psom, tukaj jih je veliko in imajo jih radi! Da, in še mačkam, naj jih… vzame … — je dodala Almeka. — Tukaj so povsod, tako so predrzne! Dela imam veliko, lokalnim pasjim angelom se nikamor ne mudi, vse delajo zelo počasi!

Borisu se je po teh besedah zazdelo, da se je pes nasmehnil.

— Dolgujem ti svoje življenje, — je tiho rekel, kot da bi se želel še enkrat prepričati.

— To je neumnost, mi, vsa živeča bitja, dolgujemo le Njemu, — Almeka je znova povdzignila nos navzgor.

— To pomeni, da je zate še obstajal načrt in še nisi izpolnil svojega poslanstva, naključja so povezane verige neke nebesne zakonitosti, ki nas žive vodi vse življenje po zelo vijugasti poti do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj cilj, svoj namen. In navidezna kaotična ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja — vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ni treba poskušati razumeti in rešiti ta zviti načrt življenja. Ne moremo vedeti, niti ne moremo uganiti, kakšen je ta cilj ali, kot je včasih rečeno, poslanstvo, v čem se izraža, mi lahko poskusimo le živeti in živeti v ljubezni. Čutiti ljubezen v naših, tudi vsakodnevnih opravilih, medtem ko z vsem telesom in dušo čutiš pravilnost tega, kar se dogaja. Težko je neprestano delati dobra dela, vendar pa se lahko izognemo zlobnim, kar bo On opazil in ocenil! — je pričela filozofirati labradorka.

Almeka je obrnila glavo, kot da bi nekoga poslušala, nato pa se je obrnila nazaj k njemu:

— No, prišlo je sporočilo od šefa, nujno se moram preseliti v Trst, moji italijanski prijatelji se spopadajo z delom, ki jim je zaupano! Srečno, gospodar, morda se še vidiva! Ja in vezalko si prosim zaveži! — to so bile poslovilne besede, po katerih se je psica obrnila in stekla vzdolž obale.

Boris, še vedno šokiran zaradi nenavadnega pogovora, je gledal za njo, nato v mirno morje, pa na odvezano vezalko in ni mogel verjeti, da se mu je to zgodilo.

Napaka

Zaradi vznemirjajočih misli Boris ni spal celo noč. Spraševal se je, kaj je narobe v njegovem življenju in zakaj se je njegova ljubljena žena v zadnjih mesecih tako dramatično spremenila. Ilona se je nenadoma začela spominjati davnih zamer, možu je očitala neresne zveze in spogledovanje z drugimi ženskami. Zaradi teh neprijetnih spominov se je par začel pogosto prepirati. Ne glede na to pa je ohranil topel občutek do svoje žene in jo tukaj v tujini zelo pogrešal. Ko ga je Ilona obiskovala, jo je poskušal prepričati v intimno božanje. Ni ga zavračala, vendar se je obnašala odtujeno, raje je preživljala čas sama in ni govorila o sebi. Bilo je očitno, da ji je bilo dolgčas v tem raju in da je prišla preprosto zaradi občutka dolžnosti.

Pred nekaj leti je bil Boris uspešen moskovski odvetnik. Popolnoma se je prepuščal delu in žrtvoval zanj svoj prosti čas. Vabili so ga, da prevzame najbolj zapletene postopke, ki so ponavadi pritegnili pozornost javnosti in tiska. Kot odvetnik je vzpostavil veliko uporabnih kontaktov v prestolnici ter jih spretno uporabljal. V dvajsetih letih je uspel pridobiti solidno premoženje.

Nenadoma pa je nastopila grozna utrujenost. Začel je trzati ob vsakem telefonskem klicu, ponoči je slabo spal, ure in ure je pregledoval zadeve strank in pri tem ni razumel ničesar od tega, kar je prebral. Dojel je, da je to preobremenitev, prišlo je do izgorelosti. Čutil je, da ne more zdržati niti dneva več v odvetniških krogih. Odločil se je za počitek — čas je, da zapusti službo in gre v majhno mirno deželo ob morski obali, ki prinaša mir in spokoj. Kupil je prijetno hišo s privatno majhno plažo in zaživel, kot je že dolgo sanjal… ampak popolnoma sam.

Njegova žena ni hotela zapustiti hrupne prestolnice. Energična in optimistična Ilona ni mogla živeti brez družabnih srečanj, gledaliških premier, fitnes klubov in seveda srečanj ob kavi z neštetimi prijateljicami. Čeprav je možu in vsem prijateljem za svojo odločitev navedla drug razlog. V Moskvi je živela njena mati, ne še zelo stara in precej živahna ženska. Toda Ilona je vztrajala, da ne more ravnati tako “nečloveško” in pustiti mame same. Boris je moral to sprejeti, kajti svoji ženi ni želel odvzeti običajnega načina življenja.

Ilona je prihajala enkrat na mesec in preživljala s svojim možem dva tedna. Ko se je prebujal, je bila njegova žena že na plaži. Plavala je do izčrpanosti, nato pa v slamnatem ležalniku ležala na soncu. Boris ji je prinašal zajtrk, ki ga je sam pripravljal, na plažo — tople sendviče, kavo, sveže stisnjen sok.

— O, hvala, dragi, — je govorila Ilona z nežnim glasom.

Ob zajtrku se skoraj nista pogovorjala. Enostavno sta jedla, pila in občudovala morje. Za kratek čas sta zaplavala skupaj, nato pa se je vsak lotil svojih opravil. Boris se je odpravljal s čolnom na majhne otoke, kjer je v družbi lokalnih ribičev lovil ribe. Ilona se je ponavadi usedla v avto in odšla v sosednje mesto, kjer je tavala med stojnicami s spominki ali v kavarni klepetala z drugimi turisti.

Kosilo in večerjo je pripravljal Boris, včasih pa sta odšla v restavracijo tri kilometre stran od doma. Ilona je izgledala mirna in celo ljubeča. Ni veliko govorila, vendar ga ni zavračala v postelji in po seksu je zaspala na njegovi rami, tako kot v prvih letih po poroki.

Včasih je to idilo prekinil kakšen prepir. Brez kakršnegakoli razloga je Ilona možu v obraz vrgla kakšno zlobno obtožbo, kregala sta se in potem nista govorila dva ali tri dni. Boris ni razumel čudnega obnašanja svoje žene, dokler nekega večera na nočni omarici poleg postelje ni zasvetil njen telefon.

Ilona je trdno spala. Boris je brez velike želje vzel telefon misleč, da je SMS prišel od ene izmed prijateljic. Namesto tega je zagledal sporočilo, ob katerem ga je stisnilo pri srcu in se vanj z dvojno hitrostjo zarezale prebrane besede.

“Živjo! Te že pogrešam! Želim si te!”

S tresočimi se rokami je s telefonom odšel v kopalnico. Najprej je nanj moral vtipkati geslo, ampak uganil ga je ob prvem poskusu — Ilonin datum rojstva. In tako so pred njegovimi očmi začeli utripati srčki, igrivi namigi, dogovori o zmenkih v znani savni “Berloga”. Ni bilo dvoma — Ilona je imela ljubimca! In to njegova ljubljena žena, ki ji je vedno zaupal in skoraj nikoli ni bil ljubosumen!

Sedaj je Borisu postalo vse jasno. Našel je razlago za nihanje razpoloženja in njeno čudno odtujitev. V glavi so se mu divje odvijale misli: “Seveda, saj sva že dvajset let skupaj… dolgočasno življenje, same navade… Delal sem kot nor, pogosto je morala ostati sama. Odnos je izgubil iskrico… Ampak zdaj se ne morem ločiti! Ne morem ostati sam v tujini, brez žene…”

Hkrati ga je mučilo vprašanje — kdo je njegov tekmec? Začel je preučevati kontakte v telefonu in našel ime. “Temu pankrtu je ime Valera… Kaj naj naredim s tabo, Valera?” Prepisal je telefonsko številko v beležko in se ulegel poleg Ilone. Nikakor ni mogel zaspati — v mislih, žarečih od ljubosumja, se je odvijalo na tisoče načrtov za maščevanje.

Ugotoviti, kdo je njegov nasprotnik, ni bilo težko. Poklical je dolgoletnega prijatelja, ki je delal na policiji. Eno uro pozneje mu je poslal elektronsko sporočilo s podrobnostmi o lastniku telefonske številke. Boris je bil šokiran. Valerij T. je bil dolgoletni družinski prijatelj. Ta človek mu je večkrat pomagal pri popravilih na vikendu in v stanovanju, mu pri tem svetoval, katere materiale naj kupi, in celo sam opravil nakup. Visok, ne več mlad, z močnimi sivimi lasmi, je bil vedno miren in kratkobeseden.

“Iloni so bili vedno všeč takšni moški,” v srcu Borisa je vzkipela jeza, ki ni dala razumno razmišljati. “Ta nesrečnik je izkoristil dejstvo, da nisem bil v državi, in se je spetljal z mojo ženo! Uničil bom gnido! In z nama bo še vse v redu.”

Dva dni je Boris iskal način, kako se znebiti nasprotnika. Končno se je spomnil, da mu je neka stranka omenjala e-naslov, ki pomaga v takšnih situacijah. Ni bil prepričan, ali je to res, vendar se je odločil in napisal samo dva stavka: “Nujno moram rešiti težavo z osebo. Ali mi lahko pomagate?”

Odgovor je prišel v treh minutah:

“Kdo nas je priporočil?”

Boris se je spomnil imena stranke:

“Džavad”.

Odgovor je prišel enako hitro kot prejšnji:

“Izbrišite vso korespondenco in nato sledite našim navodilom”.

Potem je potekalo vse presenetljivo preprosto. Poslati je moral vse njemu znane podatke in na določen bančni račun nakazati dvajset tisoč evrov. Boris je to opravil še istega dne. Zdaj je lahko le čakal na novice.

Ilona je odletela v Moskvo in do naslednjega obiska je bilo še dva tedna. Ves ta čas je Boris živel v neznosni napetosti. Ni dvomil v to, da Valerij ni več med živimi. Ali se bo Ilona spremenila, če izgubi svojega ljubimca?

Na Borisovo presenečenje se je njegova žena obnašala popolnoma enako kot na zadnjem obisku. Kot da ni bilo grozne ljubezenske korespondence in čudne hladnosti, ki je visela med zakoncema. Zrl je vanjo v upanju, da bo opazil sledove duševnega nemira, skrbi. Nič takega! Ilona je kot običajno plavala, se sončila, hodila na kavo in po nakupih, z možem si je izmenjala le deset fraz dnevno.